»Ves razburjen je govoril, da ne ve več, za kaj gre, da je tam vse zmedeno. Ljudje prihajajo iz vse države. To ni Ljubljana z okolico. Naj kdo pomisli na Lendavo, na Maribor, kdaj morajo ljudje od doma.«
»Verjamem, da je vsakemu težko reči: veš, zdaj pa moram iti dvakrat. Ljudje se vozijo tudi z reševalnimi vozili. Reševalec pobere ljudi na različnih koncih in potem morajo drug drugega čakati.«
»Sam te trditve ne razumem. Ko je bil bolnik naročen na Onkološki inštitut, je po opravljenem pregledu in laboratorijskih preiskavah odšel na terapijo. Onkološki bolniki so po pravilu izjemno potrpežljivi bolniki. Zlepa se ne razburijo, vedo, da jim res gre za zdravljenje, ki ga lahko tam dobijo. Neprecenljivo jim je. In če se zdaj začnejo oglašati, potem jim je res hudo.«
»Takrat je bilo kajenje predstavljeno kot nekaj privlačnega, zato smo zasnovali oglase v obliki stripa in animiranega filma, v katerem namesto privlačnosti kajenja predstavljamo simptome pljučnega raka in kadilce pozivamo, da naj v primeru simptomov obiščejo zdravnika, v vsakem primeru pa razmislijo o opustitvi kajenja.«
